Trenta webcamSIEN
domov
Iskanje


 Aktualno
 Okolica
 Društva in organizacije
 Pomembne številke
 Kontakti
 Zahvale
Zgodovina doline Trenta

Za prvo pisno omembo območja Trente velja zapis o planini Trebiščina iz leta 1326. Na začetku 16. stoletja so se v Trenti še razprostirali gozdovi v lasti države. Kdo in kdaj je v Trenti našel železno rudo ni znano. Leta 1576 sta bili postavljeni fužini nasproti sedanje cerkve in blizu trentskega Loga ob Zadnjici. V dolino so z vseh strani začeli prihajati vojaški in zaporniški begunci ter svobodnjaki, med katerimi so prevladovali tisti iz južnotirolskega Tridenta oz. Trenta, po katerem naj bi dolina dobila ime.
Vendar pa rudniki niso bili uspešni in so zato prehajali iz rok v roke. Med njimi je bil lastnik tudi grof Herman Attems, ki je zgradil dolgo vozno pot do Bovca in se naselil v Trenti. Stanoval je v velikem gradu, ki je stal na mestu današnjega župnišča. Leta 1690 je za rudarje dal sezidati cerkev Marije Device Lavretanske.

Zaradi prevelikih stroškov s kopanjem in prevozom rudnik ni mogel konkurirati drugim, in okoli  leta 1750 so ga Attemsi prodali, dokončno zaprt pa je bil leta 1778. Fužine pri cerkvi je leto po zaprtju obiskal in natančno popisal prvi raziskovalec Julijskih Alp, Baltazar Hacquet. Delavci so se razkropili po različnih krajih, nekaj družin je ostalo v Trenti in rudarsko kladivo so zamenjali za pastirsko palico.

Leta 1715 je v Trento prišel duhovnik Venceslav Lucenperger, ki je ostal v Trenti do svoje smrti leta 1781. Imel je okoli 100 ovac in delil usodo Trentarjev tudi po zaprtju rudnikov. Trentarji se ga še danes spominjajo pod imenom  »Ranjki Trentar«.
Vozna pot do Bovca je kmalu po zaprtju rudnika razpadla, namesto nje so nastale številne steze po planinah in gorah okoli Trente. Družine so se preživljale z drobnico, sečnjo in plavljenjem lesa ter lovom. V drugi polovici 19. stoletja je začelo naraščati zanimanje za gore in precej Trentarjev se je proslavilo v vlogi izvrstnih gorskih vodnikov.

Življenje v dolini je bilo težko, kar je opazil tudi cesar Franc Jožef leta 1882 na svoji poti proti Trstu. Prebivalcem je ponudil zemljo na Ogrskem, a so domačini iz doline ponudbo gladko zavrnili.

Leta 1877 je v dolino prvič prišel dr. Julius Kugy. Na njegovih raziskovanjih in osvajanjih Julijskih Alp so ga kot vodniki spremljali domačini, ki so ga očarali s svojo spretnostjo in poznavanjem gora. V svojih knjigah jih je predstavil svetu. Planinska zveza Slovenije mu je leta 1953 nad domačijo Na Turi v Trenti postavila spomenik, delo kiparja Jakoba Savinška. 
Kot botanik je prijateljeval z Albertom Boisom de Chesnejem, ki je v Trenti imel pravico do lova, leta 1925 pa je kupil zemljišče in začel urejati Alpski botanični vrt Julijana. Bois de Chesne in dr. Kugy sta na različne načine pomagala svojim vodnikom in domačinom.

Zgodovina prve svetovne vojne je zapisala imena krajev najhujših bojev: Verdun, obrežje reke Somme, Ypres, Kras in Bovec. Po treh letih bojev ob Soči je avstrijsko-nemško vojaštvo oktobra 1917 začelo silovit napad, znan kot »čudež pri Kobaridu«, v katerem so uporabili tudi plinsko strelivo.
Čeprav so bila glavna bojišča v okolici Bovca, in od začetka doline oddaljena manj kot 10 kilometrov, je najhujši boji niso neposredno dosegli. Med prvo svetovno vojno je kot zaledje gostila najprej ruske ujetnike, ki so v strašnih razmerah gradili cesto čez Vršič. Na njihovo trpljenje in umiranje nas danes spominjata zgolj ruska kapelica na gorenjski strani prelaza in vojaško pokopališče v Trenti, kjer so ruske ujetnike pokopavali skupaj s padlimi avstrijskimi vojaki. Med vojno je Trenta ponujala začasno zavetje in prehod domačinom iz Bovca in njegove okolice, ki so morali na ukaz avstrijskih oblasti zapustiti svoje domove. Bližje glavnim bojiščem sta bili dolina Lepena in vas Soča, kjer za cerkvijo najdemo pokopališče in spomenik padlim vojakom.

Po drugi svetovni vojni je dolina Trenta zaradi upadanja prebivalstva ter opustitve kozje in ovčje paše na gorskih pobočjih popolnoma spremenila podobo. Delež obdelovalnih zemljišč se je v obdobju 1900–1994 z 28 odstotkov zmanjšal na vsega odstotek. Leta 1880 so v Trenti našteli 380 prebivalcev, od takrat dalje pa jih je čedalje manj. Leta 1948 je bilo stalno naseljenih še 281 ljudi, leta 1991 zgolj 120. Leta 1981 so v Zadnji Trenti živeli še trije ljudje, zdaj pa so stalno naseljene samo hiše v Spodnji Trenti. Popis 2002 je naštel 114 stalnih prebivalcev. Leta 1921 je v vasi Soča še živelo 873 ljudi, po popisu 2002 pa le še 144.

Dolino Trenta tako že desetletja uvrščajo med naša demografsko najbolj ogrožena območja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je sicer doživela nekaj takratnega razcveta turizma, nastali so počitniški domovi, zdravilišča in okrevališča, vendar preskromno, da bi zadržali izseljevanje ljudi in spodbudili nadaljnji razvoj.

Zvonec, narejen iz trentarskega železa

Cerkev Marije Device Lavretanske

dr. Julius Kugy, spomenik kiparja Jakoba Savinška

Nad dolino so nastale številne planine

Na vojaškem pokopališču v Trenti so med prvo svetovno vojno ruske ujetnike pokopavali skupaj s padlimi avstrijskimi vojaki.